Konj, ki žre z drevesa

Za svoje lesoreze je Werner Berg uporabljal pretežno lipov ali smrekov les. Z žlebilom je rezljal po podolžnem lesu. Posamezni odtisi so izključno ročni odtisi z gladilnikom na japonski papir. S to tehniko je umetniku uspelo tiskati črne površine v različni, spremenljivi intenzivnosti ter jim tako podariti živahno valovanje.

Werner Berg je o svojih lesorezih dejal: „Gola črno-belost se mi zdi v grafiki kot nasprotna reakcija slikarja. Ne negiranje, temveč stopnjevanje barve. Verjamem tudi, da so možnosti gole črno-belosti neizčrpne, in to me je prav posebej privedlo do tega, da sem ostal pri lesorezu. Ker se hkrati tudi sklada z mojim življenjem – od rastočega drevesa do deske in tiska sem vse naredil s svojimi rokami in vedno bolj stremim za možnostmi, ki se nudijo v dolgem življenju in trajnem delu.

Ta lesorez v perspektivni okrajšavi prikazuje konja, ki dviguje glavo k listom nekega drevesa. Pred ozadjem, ki je omejeno z gričevjem in smreko, hodi moška postava. Drevo, konj, gora in človek so popolnoma enakovredna črna površina. Žival in človek nista štafaža pokrajinske scenerije, prav tako tudi drevo in gora nista samo okrasno ozadje. Črni blok konja tako ni izoliran, temveč je neločljivo povezan kot celota s svetom.

Izhodišče upodobitev Wernerja Berga so izključno majhne risbe, „skice“, ki jih je Werner Berg risal spotoma na sejmih, cerkvenih praznovanjih, pokopališčih, v vaseh in mestecih spodnje avstrijske Koroške ali v neposredni bližini svoje domačije, pogosto tudi v samo nekaj sekundah.  S „skico“ mu je uspelo karseda direktno prikazati neposredno vizualno doživetje. Pomembnosti aspekta njegovega videnja oblik za njegovo celotno delo ni mogoče preceniti. S skico mu je uspel brezprehodni stik s svetom slik kmečkega mikrokozmosa.