Igralec II

V začetku šestdesetih let je barvitost del Wernerja Berga določena z nenavadno pogostim pojavljanjem rdečih in oranžnih tonov. Novo barvitost včasih spremlja tudi spremenjena uporaba svetlobe in senc. Modeliranje s svetlobo in sencami ne poteka razlito, temveč so svetle površine – nenavadno ostro ločeno – razvrščene poleg temnih površin. Osvetljene površine so tukaj podane v topli oranžni, senčne cone v modrovijoličasti. „Veličastna“ barvitost poudarja resnost, s katero oba igralca opazujeta dogodek.