Potnik, speč

Na tej sliki prevladuje tipično zadržana barvitost poznih šestdesetih let. Nad vsem leži senca minljivosti, brezuspešnosti, morda tudi nezadostnosti vsega bitja, toda opremljeno z dostojanstvom in opredeljenostjo do tega, kar lahko označujemo kot pripravljenost na usodo, in dozorelo v podobo. Občutiti je moč težo in trpljenje, a nobene tožbe, temveč pripravljenost za biti tako, kot je. Iz tega pa se poraja nenavaden mir, mir poln težine in morda celo žalosti, a v vdanosti, ki je nenazadnje dostojanstvo, element njegove lepote.