Med potjo

Nevihta se je pravkar umaknila, z zaprtima dežnikoma, ki služita kot palica za pomoč pri hoji, dve ženski odhajata po poti. Leta dela na polju so pustila svoje sledi, težave v kolkih in hrbtenici določajo groteskno držo suhe, nihajoče ženske, ki kljub vsem težavam – zdi se, kot da se bo prekucnila – vztrajno in urno premaguje svojo pot, medtem ko obilnejša od njiju drsi proč kot ladja. Telesa, poenostavljena na najbolj preproste oblike, posredujejo razpoloženost in usode z minimalnimi oblikovnimi sredstvi.

Werner Berg je dejal: „Predanost majhnim dogodkom, visoko spoštovanje do majhnega ljudstva – vse pod narekovajem – me močno zanima, zato iz tega nastane stroga podoba in ne zgolj anekdotično izmikanje. Velika razlika je v tem, kako stvari vidiš in kako jih oblikuješ. Niso vse le velike akademske teme niti ni duševna omejenost. Mislim, da v tej posebni napetosti med duševno zahtevo in dejansko predanostjo delo dobi svoje življenje, svoj impulz. Seveda za umetnika ni bolj odločilne stvari, kot je oblikovanje, miselnost ne naredi umetnosti, ji pa lahko služi za osnovo in tako tudi je."