Tri, ki gredo k Luciji

Po fazi zvišanih, pogosto rdečih, skorajda pregretih barvnih tonov v začetku šestdesetih let je Werner Berg proti koncu desetletja verjetno tudi pod obremenjujočim vtisom hude bolezni svoje žene prešel na zelo zadržano, izredno zmanjšano barvitost. Slikovne oblike, tako oblike treh žensk kot tudi obdajajoče pokrajine, so tukaj zmanjšane na najnujnejše. Slike, kot je pričujoča slika, naj bi očitno opazovalca spodbudile k temu, da govori o slikanih lesorezih. Kljub temu pa sta slika in lesorez po obliki popolnoma različna. Zaradi značilnosti podlage s kredo se mnogo barvnih odtenkov združuje v površini, posamezne močnejše barve, kot je tu razvidno pri rutah, so toliko pomembnejše, da je doseženi učinek povsem slikovit. Velika oblika, za katero je stremel Werner Berg, se še jasneje odraža, ker manjkajo vsi nepotrebni dodatki in ker prav tako ni strukturiranega duktusa s čopičem.

V osnovi za celotno delo Wernerja Berga velja, da ljudi praktično nikoli ni upodabljal v dejavnosti, temveč bolj pasivno oz. v zadržanem mirovanju. Pravzaprav je pozna upodobitev ljudi Wernerja Berga ravno „tihožitje z liki". V tem smislu je Werner Berg ciljno izbiral svoje teme.