Zgradba v surovem stanju pozimi

Werner Berg je v zvezi s to sliko dejal: „Svetovali so mi, naj to sliko imenujem Zgradba v surovem stanju, in zgradba v surovem stanju se mi za to sliko zdi resnično pravi naziv. Najprej v meni sploh ni tendence – jaz sploh nimam nobene tendence – da bi obtoževal, temveč registriram, zaenkrat slikovito: tale Zgradba v surovem stanju pozimi mi je všeč, to je bila nekoč, zatem je prišla še poletna in kar naenkrat v dovršenosti novega, čisto novega, občutiš propad močneje kot pri ruševini. In potem najnovejši čas naenkrat postane zelo grozeč.“

Neizrazita zgradba v surovem stanju je znak propada kot tradicija naprej posredovanega občutka za oblike ter razdejanje prvotne pokrajine zaradi rastoče zazidave z razkropljenimi objekti. Nenavadna vanitasna slika pod mračno-težkim nebom.

Werner Berg je, da bi vsaj za trenutek premagal svoje dvome in svoj obup, njene sledi v svojih poznih slikah jasno slikal. Narava se v njih vedno pogosteje kaže ranjena zaradi človeških posegov in ima odsoten, sovražni obraz. Z upadlimi očmi nas gleda iz temnih okenskih lukenj napol gotove novogradnje, čez katero je sneg razgrnil svoj mrtvaški prt. Werner Berg povsod razkriva prispodobe brezuspešnosti, minljivosti in smrti.