Gluhonemi

Enotnost s svojo okolico določa "gluhonemega", kjer so veje dreves v linijah rok v obrveh, v nosnem grebenu, ličnicah, bradi in ušesu našle svojo formalno ustreznost in se zdi, da eno iz drugega izhaja brez mejne črte.

Cilj je, neposredno posredovati bitje preprostega človeka s prav tako preprostimi oblikovnimi sredstvi. Samo pičla bela črta nakazuje nema usta, roke, ki gestikulirajo, pa so njegova povezava s svetom.

Mimika je primarna oblika sporočanja protagonistov v delih Wernerja Berga. Da igra gesta kvantitativno podrejeno vlogo, čeprav jo Werner Berg uporablja že kar drastično, izhaja iz tesne slikovne oblike, v kateri so razpoznavne vzporednosti s fotografijo medvojnega časa. Upodobitve celotnih likov so ostale v manjšini. Liki so pretežno postavljeni na plitev prostorski oder, njihov potencialni prostor gibanja pa zmanjšuje na minimum štirikotnik slike. Radikalna oblika jim krade manevrski prostor, to pomeni, da ne dopušča nobenega drugačnega obnašanja, nobenega drugega dejanja kot to, ki ga pravkar izvajajo. S sredstvi slikovne gramatike Werner Berg fiksira brezalternativnost in neizogibnost njihovega dejanja, v kolikor ga še opravljajo. In če ne opravljajo dejanj, jih ne ovira nobena v sliki razpoznavna zunanja prisila. Njihovo govorjenje je izjema; molk je stopnja pred nezmožnostjo izražanja. Svoj namen sporočanja artikulirajo s premikom v skrajno ospredje ter kompenzirajo odpoved jezika in onemelost z višjo veljavo mimičnega potenciala. Menjajo medij.