Kegljač (Pliberški sejem na travniku)

Tu obstaja kompozicija iz ogrodja vodoravnic in navpičnic. Vse je trdno sestavljeno, vsaka delna oblika je nepredstavljiva. Razčlenitev šestih kegljačev postane igra oblik. Aktivni kegljač najde prostor med dvema „paroma“. Razvrstitev teh mož drug za drugim definira globinske sloje. Aktivni kegljač stoji na sloju, ki je najbolj v ospredju, šesti mož, da to uravnovesi, pa v tretji ravnini, ki je najbolj zadaj. S šesto osebo postane simetrična postavitev konfiguracije peterice razgibana. Celotni motiv je nekoliko zamaknjen iz sredine slike v levo; levi steber je postavljen neposredno ob rob slike. V smeri branja to omogoča vstop v sliko. Na desnem robu slike pa je nasprotno z večkratno razdelitvijo na stopnje svetlih in temnih navpičnih črt razvit markanten konec slike. Vedno večja višina teh navpičnic dodatno poudarja ta učinek.

Razvoj takšne neomajne strukture s kompozicijo in pritrditvijo – vsebinska povezanost – posameznih oblik, da segajo preko slikovnih področij, predstavlja težnjo po enotnosti slike, po veliki obliki. Temu namenu seveda služijo tudi slikovita sredstva. Tako kot so oblike razvrščene vzporedno ali reagirajo medsebojno s podobnostjo ali nasprotjem, se tudi slikovna področja barvno križajo. Obris, ki v krepki modri in enakomerni debelini zajema vse posamezne oblike, služi na enak način enotnosti oblike.