Naprstec in ostrožnik

Werner Berg je svoje slike z rožami slikal neposredno v naravi – njegov kmečki vrt se je namreč nahajal poleg ateljeja in hiše – in sicer v zgodnjih jutranjih in poznih večernih urah. Rože, posebno slezenovec, ki ga je oboževal, je rad slikal v njihovi rasti, zato je za številne svoje slike rož izbral izredno ozek, pokončen format. Nebo je večinoma slikal v nočni temi, iz katere svetleče molijo posamezni cvetovi.

Werner Berg je v povezavi s to sliko takole pojasnil: „Noč mi še posebej leži, zven noči, tema. Tako je tudi pri tej sliki rož, kjer se mi zdi naprstec kot zven gosli, ki izzveneva nad vsem. Prikazuje zvočno barvo dežele, pa tudi mojo lastno. Čudno je, da sem jaz, ki sem zahodnjak in v osnovi tudi urban človek, sposoben tako močno podoživljati tuj narod. In nekoč me je nekdo vprašal: “Toda ali niso vaše slike nekoliko otožne.” V takšnem primeru vedno povem zgodbo o Schubertu, ko je komponiral Kvintet postrvi in mu je Vogl dejal:  „Ti, Francelj, to je vesela glasba.” Schubert ga je pogledal izpod očal in odvrnil: „Misliš, da obstaja vesela glasba?”.