Kajža v jeseni

„Če sem govoril o preteklem, s tem mislim tudi na to popolnoma preprosto kajžo, osnovno obliko majhne hiše, ki sem jo nekoč slučajno videl in naslikal. Ni trajalo dolgo, da so se spredaj, zadaj, levo in desno pojavile novogradnje, in kajža je postala skažena in kmalu tudi izginila. Zdaj od nje ni niti enega kamna več. In ravno to je morda tisto najbolj žalostno. Ne da se čas razvija naprej – tako je že od nekdaj – in se namesto starega pojavi novo, temveč to, da izgine merilo, vsebinskost. Jaz seveda nikakor nisem tukaj, da bi kaj muzejsko konzerviral, toda nekatere že navdaja žalost – Sotriffer je napisal knjigo o izgubljeni enotnosti – kako te stvari, ki navdajajo deželo z dušo, potem kar naenkrat izginejo,“ je pripovedoval Werner Berg.