Pred koncem

Podobni upognjenim prstom roke, skrčene od bolečine, molita drevesna pohabljenca iz snega. Postavljena v sredino slike delujeta kot popačena zrcalna slika v kurentu zapisanega monograma umetnika v desnem spodnjem kotu slike. Magična mračno-rdeča svetloba iz globine osvetljuje temno nebo.

Tudi tukaj je realni povod – svetloba žarometov elektrarniškega poslopja v dolini je prodrla skozi gosto zimsko meglo, vedno znova slikani drevesi sta sedaj popolnoma zlomljeni – privedel do izpovedi o eksistenčnem stanju umetnika. Podoba krajine postane prispodoba za osamljenost, bolezen in minevanje.