Trije hodeči v zimi

Pot – tukaj perspektivno kaže v globino – par in v večji oddaljenosti žensko vodi k opazovalcu. Rahlo gričevnata zimska pokrajina skorajda ni ločena, samo nejasno barvno ločena od neba, in prehaja v nebo. Ciljno usmerjeno gibanje oseb je na sliki izraženo samo s postavami in njihovim medsebojnim razmerjem. Rahla povešenost obeh glav para je s položajem ženske v ozadju razpoznavna kot poskus napredovanja. Velika oddaljenost od ženske, ki je sama in si prizadeva, da bi dohitela par, ter položaj para v sprednjem zornem polju nenazadnje tudi pri tej sliki povzroči usmerjenost celotne upodobitve k cilju izven slike.

V tipični barvitosti poznega stila je ta slika primer za obsežno formalno enoto. Poleg tega je slikarju uspelo zgledno uresničiti eno svojih osnovnih umetniških želja, s katero se je ukvarjal ves čas svojega ustvarjanja: postava in prostor. Moški in ženska sta, čeprav tvorita par in čeprav sta tesno drug za drugim, v določenem pogledu posamična. Med obema je razvita jasno čuteča prostorska distanca; vsak lik ima okoli sebe dovolj prostora. Telo ženske ima, čeprav je njegova oblika povsem ploska, sočasno obdajajočo „prostorsko lupino“. Pri tem je vredno omeniti, da je ta učinek neodvisen od drže nog in se oddaljenost čuti tudi, če postavama zakrijemo noge.