Odhajajoči

Wernerja Berga pogosto nazivajo kot poznega naslednika generacije Kirchnerja, Heckelsa, Schmidt-Rottlufsa ali Noldeta. Ravno v lesorezu, tej „najbolj ekspresionistični“ tehniki, pa se vendarle najtemeljiteje razlikuje od nemškega ekspresionizma. Ekspresionistični način rezov je neposredno uporabil le v letu 1931, se pravi čisto na začetku njegovega življenja na Rutarjevi domačiji. Zgolj v teh lesorezih je v njegovem slikarstvu za vzgled služil Nolde, saj je v lesorezih preizkusil sunkovito trgajoče rezanje.

Živčno-nervoznega reza Kirchnerja, ki v njegovih lesorezih Potsdamskega trga izraža hektično napetost velikega mesta, Werner Berg nikoli ni prevzel, zanj je bilo že od njegovih zgodnjih let na avstrijskem Koroškem pomembno ploskovno-blokovno zajemanje človeškega lika. Vendarle se zgodnje, pogosto naivne okrogle oblike pri tem po vojni umaknejo diferenciranemu pojmovanju individualno enkratnega, kar mu je bržkone najbolje uspelo v „Odhajajočih“, kjer obrisi ženske, ki opazovalcu kaže hrbet, ponazarjajo popolno eksemplarično usodo.